Fenciklidin (PCP) in barbiturati
Fenciklidin (PCP), znan tudi kot "angelski prah", je disociativni anestetik, ki spreminja zaznavanje, razpoloženje in zavest.
PCP deluje predvsem kot antagonist receptorjev NMDA (N-metil-D-aspartat). Receptor NMDA je podtip glutamatnega receptorja, ki ima ključno vlogo pri sinaptični plastičnosti, učenju in spominu. Z blokado teh receptorjev PCP moti normalno glutamatno signalizacijo, kar povzroči prekinitev povezave med različnimi deli možganov in znatno spremembo zavesti. Z zaviranjem receptorjev NMDA PCP zmanjša ekscitatorne učinke glutamata, kar povzroči "disociativne" učinke, ki so značilni za to zdravilo. Uporabniki pogosto poročajo, da se počutijo ločene od svojega telesa in resničnosti, doživljajo halucinacije ter imajo spremenjeno dojemanje časa in prostora. PCP posredno povečuje raven dopamina v možganih. To naj bi prispevalo k evforičnim in okrepitvenim učinkom droge ter k možnosti nastanka odvisnosti. Porast dopamina lahko povzroči tudi blodnje, paranojo in agresivno vedenje. PCP vpliva tudi na serotoninske in noradrenalinske poti, čeprav v manjši meri kot glutamat in dopamin. Ti medsebojni vplivi lahko prispevajo k spremembam razpoloženja, vključno s tesnobo, vznemirjenostjo in depresijo.
Barbiturati so skupina zdravil, ki delujejo kot depresorji osrednjega živčnega sistema (CNS) in so se v preteklosti pogosto uporabljali zaradi svojih sedativnih, anksiolitičnih (proti anksioznosti), hipnotičnih (uspavalnih) in antikonvulzivnih lastnosti. Vendar so jih zaradi velike možnosti zlorabe, odvisnosti in prevelikega odmerjanja večinoma nadomestili benzodiazepini in druga varnejša zdravila.
Barbiturati učinkujejo predvsem tako, da povečajo delovanje gama-aminomaslene kisline (GABA), glavnega zaviralnega nevrotransmiterja v CNS. To počnejo tako, da se vežejo na posebno mesto na receptorju GABA-A, ki se razlikuje od mesta za vezavo benzodiazepinov. To delovanje podaljša čas, ko kloridni ionski kanal ostane odprt, ko se GABA veže na receptor, kar povzroči večje zaviralne učinke na nevrone. S podaljšanjem odprtja kloridnih kanalov barbiturati omogočijo, da v nevrone priteče več kloridnih ionov. To hiperpolarizira nevronsko membrano, zaradi česar je manjša verjetnost, da se sprožijo akcijski potenciali, s čimer se zmanjša vzburljivost nevronov in povzroči sedacijo, hipnozo in antikonvulzivne učinke. Pri višjih koncentracijah lahko barbiturati neposredno aktivirajo receptor GABA\(_A\) v odsotnosti GABA, kar je eden od razlogov, zakaj so nevarnejši od benzodiazepinov. Zavirajo lahko tudi vzburjevalne nevrotransmiterske sisteme, kot je glutamat, ter posegajo v natrijeve in kalcijeve kanale, kar še dodatno zavira aktivnost CNS.
Primeri barbituratov
- Fenobarbital: Primarno se uporablja kot antikonvulziv za obvladovanje napadov, zlasti pri epilepsiji. Je eden od barbituratov z najdaljšim delovanjem.
- Pentobarbital: Uporablja se kot pomirjevalo in hipnotik ter v veterinarski medicini za evtanazijo. V preteklosti so ga uporabljali za zdravljenje nespečnosti ali kot predanestetično sredstvo.
- Sekobarbital: Nekoč se je pogosto uporabljal za zdravljenje nespečnosti in kot predoperativni sedativ, zdaj pa se zaradi razpoložljivosti varnejših alternativ redko uporablja.
- Tiopental (pentotal): Zelo kratko delujoči barbiturat, ki se uporablja predvsem za indukcijo anestezije v kirurških ustanovah. V preteklosti je bil znan kot "serum resnice" zaradi svojih dezinhibicijskih učinkov pri subanestetičnih odmerkih.
Kombinacija PCP in barbituratov je izjemno nevarna in lahko zaradi sinergijskega vpliva na CNS povzroči hude, pogosto življenjsko nevarne učinke.
- Globoka sedacija in koma. Barbiturati so močna pomirjevala in pri uporabi skupaj s PCP lahko pride do globoke sedacije, ki povzroči komo. Disociativni učinki PCP v kombinaciji s sedativnimi učinki barbituratov lahko močno oslabijo zavest, zaradi česar je osebo težko ali nemogoče prebuditi brez zdravniškega posredovanja.
- Kolaps srca in ožilja. PCP lahko povzroči povečan srčni utrip in krvni tlak, če pa je pomešan z barbiturati, ki znižujejo krvni tlak, lahko skupni učinki privedejo do nepredvidljivih kardiovaskularnih posledic. To lahko povzroči hudo hipertenzijo, ki ji sledi nenaden kardiovaskularni kolaps, kar lahko privede do srčnega popuščanja.
- Povečano tveganje za prevelik odmerek. Kombinacija teh snovi znatno poveča tveganje za prevelik odmerek. Obe zdravili pri skupni uporabi znižata prag za prevelik odmerek, kar pomeni, da lahko odmerek, ki bi bil posamično sprejemljiv, v kombinaciji postane smrtno nevaren. Simptomi prevelikega odmerjanja vključujejo izjemno zmedenost, halucinacije, krče, zastoj dihanja in smrt.
- Poslabšanje psiholoških učinkov. PCP je znan po tem, da povzroča hude psihološke učinke, vključno s halucinacijami, paranojo in nasilnim vedenjem. Če so dodani barbiturati, lahko sedativni učinek prikrije zunanje simptome uporabnika, vendar se lahko osnovni psihotični učinki še poslabšajo. To lahko privede do nepredvidljivega in potencialno nasilnega vedenja, saj se uporabnik morda manj zaveda okolice, hkrati pa še vedno doživlja intenzivne halucinacije in paranojo.
- Slabša presoja in koordinacija. Tako PCP kot barbiturati poslabšajo motorične sposobnosti in presojo. Kombinacija lahko povzroči hudo omotico, ataksijo (izgubo koordinacije) in oslabljene kognitivne funkcije, kar poveča tveganje za nesreče in poškodbe.
- Napadi. Uporaba PCP, zlasti v velikih odmerkih ali v kombinaciji z drugimi snovmi, kot so barbiturati, lahko zniža prag za napade, kar vodi do konvulzij. Te napade je težko nadzorovati in lahko povzročijo dolgoročne nevrološke poškodbe ali smrt, če se ne zdravijo takoj.
- Možnost dolgoročne nevrološke poškodbe. Kronična uporaba obeh snovi, zlasti v kombinaciji, lahko povzroči trajne nevrološke poškodbe. To vključuje kognitivne primanjkljaje, težave s spominom in povečano tveganje za razvoj trajne psihoze ali motenj razpoloženja.
Glede na vse navedeno priporočamo, da se tej kombinaciji pod vsakim pogojem izogibate.
Last edited by a moderator: